Odrasel je na beograjskih ulicah in košarkarskih igriščih, kjer se je naučil osnov košarke, svoje igralsko znanje je pridobil v mlajših kategorijah pri beograjskem partizanu, kjer pa se mu ni uspelo prebiti v člansko vrsto. Razočaran je zapustil Srbijo in poiskal priložnost v nam bližnji Avstriji. Predlansko poletje se mu je nasmehnila sreča in ko je beograjsko Crveno zvezdo prevzel Svetislav Pešić, je prestopil v vrste Partizanovega večnega rivala, kjer se je tudi igralsko afirmiral in si pri 21 letih priigral celo mesto v srbski članski reprezentanci, ki je osvojila srebro na lanskem evropskem prvenstvu na Poljskem.

Nemanja Bjelica ni zanimiv le zaradi trnove športne poti, preko katere se je prebil na veliko sceno in zaradi tega, ker igra za večnega rivala kluba, v katerem je odrasel. Fenomen je predvsem zaradi svoje vsestranskosti, v pretekli sezoni je tako ob svojih 209 cm višine pri Crveni zvezdi igral na položaju organizatorja igre, ni pa mu tuje igranje na katerem koli položaju, z izjemo klasičnega centra. Več o igralcu si lahko preberete v spodnjem intervjuju, ki smo ga pripravili za vas.

Za začetek me zanima kakšni so bili tvoji začetki v košarki. Kje si začel z igranjem košarke in zakaj si izbral ravno ta šport?

V košarko sem se zaljubil takoj, ko sem prvič prijel žogo in vrgel proti košu, četudi nisem mogel vreči do koša. S prijatelji smo izkoristili vsako priložnost, da smo šli ven igrati košarko. Nikoli nas niso zanimale video igrice, kot je to pogosto pri današnji mladini. Pred in po treningu sem bil zunaj in igral. Košarko sem sicer odkril pri sedmih letih, ko sta me mama in oče odpeljala na prvi trening košarke v moji osnovni šoli Dvajseti oktober in tako se je vse skupaj začelo.

V mlajših kategorijah si igral za Partizan, katerega vsi poznajo kot klub, kjer se odlično dela z mladimi igralci. Kakorkoli že, tebi se tam ni uspelo prebiti do članskega moštva. Kaj je vzrok temu?

Idila se je končala z neumno odločitvijo Partizana, da razpusti letnik 1988 v svoji šoli košarke, kot neperspektivno. Bil sem obupan. Le dva izmed nas sta ostala pri njih, kasneje pa sta tudi onadva zapustila Partizanove vrste, mi pa smo morali poiskati srečo v kakem drugem klubu. Zelo sem bil razočaran in žalosten, a mi je oče Milovan kot vedno stal ob strani in mi rekel: »Ne skrbi sinko, življenje teče naprej.« Še vedno se dobro spominjam teh besed. Nato sem odšel k moštvu Superfunda in pri njih odigral v mladinski ligi skupaj z mojim prijateljem Savo Lešićem.

Kasneje, ko je postalo jasno, da ne boš uspel zaigrati za Partizan, si se preselil v Avstrijo. Kako je prišlo do tega, da si zapustil košarkarsko državo kot je Srbija in kot talent odšel v Avstrijo, kjer košarka ne spada ravno med bolj priljubljene športe? Verjetno si dobil kak kontakt preko menedžerja?

Iz Partizana sem odšel v Superfund, kjer sem igral za mlajše selekcije in tam sem spoznal menedžerja Bojana Tanjevića, ki je skupaj z mojim bratom obiskoval fakulteto. Pravzaprav me je ravno brat povezal z njim. Tako smo prišli v kontakt z Avstrijci, on mi je ponudil pogoje, ki sem jih jaz sprejel. Tako se je vse začelo.

Povej nam kaj več o Arkadiji in Avstriji. Kako je izgledala tvoja sezona pri naših severnih sosedih?

V Arkadiji sem igral dve leti. V prvi sezoni se nisem naigral zaradi težav s papirji in vizo, sem pa naslednjo sezono začel odlično. Res sem bil v formi, a sem si nato decembra poškodoval nogo in to dan po tekmi s tistim Gmundenom, katerega sem kasneje izločil iz evropskega tekmovanja s Crveno zvezdo. Na treningu sem si poškodoval ligamente levega gležnja, tako da sem ponovno moral počitvati tri mesece.

V Zvezdo te je pripeljal Svetislav Pešić. Kako je sploh prišlo do priložnosti, da se spoznata, glede na to, da nikoli pred tem nista sodelovala?

Lani poleti sem tri mesece treniral s kondicijskim trenerjem Brankom Karalejićem. Dobro sem se pripravil, pa me je menedžer poslal na preizkušnjo k Svetislavu Pešiću. Zagotovo sem se mu dopadel, če me je želel zadržati.

Nam lahko poveš kaj več o Pešiću? Znan je kot odličen trener, tudi v Srbiji ga vsi izjemno cenite in govorite o njem v samih superlativih.

Pešića sem že kot mali otrok gledal na televiziji in že takrat sem imel odlično mnenje o njem. On je pri meni opazil talent in me pripeljal v Zvezdo. Takoj me je poslal v ogenj in brez težav lahko povem, da se verjetno ne bi niti vrnil v Srbijo, če ne bi bilo njega. Imel je veliko zaupanja vame, iskreno pa upam, da sem mu to s svojimi igrami vrnil.

Lani si pri Kariju (vzdevek Svetislava Pešića) v Zvezdi igral na položaju organizatorja igre, čeprav imaš 209 cm. To je nekaj, kar se ne vidi ravno pogosto, si se pa dobro znašel v tej vlogi. Kako je to možno?

(Globok premislek) Ni mi problem igrati na položaju enice, ker razmišljam kot organizator igre. Kot otrok sem vedno igral branilca in se šolal za zunanjega igralca. Vedno sem bil bek, dokler nisem nekega poletja zrastel za 15 centimetrov, zaradi česar lahko sedaj igram tudi na položaju krila ali krilnega centra.

Povej mi nekaj več o sebi kot košarkarju za naše bralce. Katere so tvoje glavne kvalitete in katere so tvoje slabosti, ki jih želiš še popraviti.

Sem skromen, visok in zaletav. Imam miren karakter. Včasih se tudi znerviram, a se to redko dogaja. Vedno poizkušam ohraniti mirno kri, pomisliti, ali sem sam kriv ali kdo drug. Glede svojih slabosti, ki bi jih moral popraviti, pa lahko izpostavim svojo naivnost. Pogosto preveč zaupam ljudem, ki me na koncu razočarajo.

209 cm visoki branilec je že po naravi popolen »missmatch« za nasprotnikove igralce, tako v obrambi kot v napadu. V napadu vidimo, da ti dobro leži igra proti nižjim nasprotnikom, kaj pa obramba? Je težko pokrivati nižje in hitrejše nasprotnike?

Da, obramba je problem. Ni lahko pokrivati nižjih igralcev od sebe. To je lahko velika težava za višje igralce, kot sem recimo jaz, a se trudim. Ne morem pa zaustaviti »ubijalcev« visokih od 185 do 190 cm, a takih tako ali tako nihče ne more zaustaviti.

Dobro se znajde v vlogi organizatorja igre (Foto: sportmanija.com)

Dobil sem občutek, kot da ti leži vloga vodje v moštvu, tudi v Zvezdi pogosto prevzemaš odgovornost v pomembnih trenutkih. Je ta vloga nekaj, kar se lahko nauči na treningih, ko ti jo dodelijo trenerji, ali je to bolj posledica karakterja in zmagovalne mentalitete vsakega posameznika?

Večinoma je to posledica treningov. Morate upoštevati, da treniramo vendarle vsak dan dvakrat po dve uri.

Kakšen je tvoj odnos do Crvene zvezde. V klub si prišel lani in še si tu. Podpisal si novo pogodbo. Kako se počutiš v Beogradu in do kdaj nameravaš ostati?

Seveda si želim ostati. S Crveno zvezdo imam sklenjeno pogodbo, ki me veže še za tri leta in ga tudi nameravam spoštovati. Do kdaj si želim ostati tu? Pa vsaj dokler ne dobim ponudbe iz lige NBA (smeh).

Zvezda je letos sezono v NLB ligi začela pod pričakovanji, ima pa tudi finančne težave. Kako igralci doživljate te rezultatske neuspehe in vse ostale negativne stvari?

V življenju obstajajo vzoni in padci, tako je tudi tu. Ne smeš poklekniti na prvi oviri, temveč moraš vstati in iti naprej. Verjeti moraš vase kot igralca, kar je izjemno pomembno in dati vse od sebe v vsakem trenutku.

Sicer pa si partizanov otrok, o tem sva že govorila. Kako se počutiš ko igraš proti klubu, v katerem si znašel in to še na enem od največjih košarkarskih derbijev na svetu? Kako so te sprejeli navijači in ostali ljudje v klubu in okoli njega, se občuti kak pritisk?

Osebno kompleksov do Partizana nimam. Zdi se mi, da smo v vseh obračunih z njimi pokazali, da smo pravo moštvo in tudi to, da jim lahko pariramo v vseh elementih košarkarske igre.

Je resnica, da te je poleti želel v svojih vrstah tudi Duško Vujošević in da si zavrnil ponudbo Partizana? Če to drži, zakaj si se tako odločil?

Partizan je zame končana zgodba. Razmišljam le o Zvezdi.

Nemanja Bjelica je lani zaigral tudi za srbsko člansko reprezentanco na EP na Poljskem. (Foto: Smedia.rs)

Lani poleti si igral na evropskem prvenstvu na Poljskem za srbsko reprezetnanco. Kako si sprejel poziv selektorja Ivkovića po uspešni sezoni v Zvezdi?

Ivković je neverjeten trener. Človek deluje, kot da sploh ne prihaja od tu, kot da je z nekega drugega planeta. Tako se obnaša, tako privlači ljudi okoli sebe. Je izjemen strokovnjak, prav tako tudi pedagog, vedno pa se zna posvetovati o tem, kaj je dobro, kaj slabo in to tudi izven sveta košarke. Zares mi je bilo v zadovoljstvo, da sem lahko sodeloval z njim in vedno mu bom na razpolago.

Srbija je na Eurobasket odšla z najmlajšo ekipo, na koncu pa ste prišli celo do finala. Tudi v mlajših kategorijah ste v zadnjih letih dosegali izjemne uspehe, zdaj pa ste se tudi v članski košarki vrnili v evropski vrh. Kje tiči skrivnost takega uspeha neke male evropske države, kjer se sicer tudi ne vlaga ravno veliko denarja v šport?

Tu ni posebne skrivnosti. Predvsem je potrebno imeti talent, hkrati pa je potrebno veliko truda in dela. Na tak način lahko dosežeš vse.